vloga posameznika v njegovem socialnem okolju
• najstarejše obdobje: v ospredju rodovna skupnost (gens), ki ji posameznik pripada in ne posameznik
• postopoma: 1) država, kot skupnost državljanov in 2) posamezne familije
družina
familia = temelji na očetovski/moževi oblasti in ne sorodstvenih vezeh
• pater familias = družinski oče
• osebe pod njegovo oblastjo (otroci, žena, sužnji)
• familia tudi izraz za družinsko premoženje
• 2 značilnosti:
1) skupno bivanje in
2) podrejenost očetovi oblasti
• temelji na agnatskem sorodstvu
- sprva izrazito gospodarski pomen (poljedelstvo kot edini način preživljanja)
- familija temeljna gospodarska enota
• temeljna skralna enota (čaščenje hišnih bogov)
sorodstvo
• pomembno za dedovanje, kazensko pravo, zakonska zveza (incest), davščine na darila (med soroniki nižji davki)
agnatsko = pripadnost oblasti istega družinskega očeta
• agnati = tisti, ki so pod oblastjo istega družinskega očeta
• zgodje rim. pravo
kognatsko = krvno sorodstvo
• to uvede pretorsko pravo
gentilno = zelo oddaljeno sorodstvo (zelo oddaljeni agnati, ki so pod isto oblastjo)
! sodobno pravo ne pozna več agnatskega sorodstva => obstaja samo poimenovanje sorodstvo in ne krvno sorodstvo (pazi pri družinskem pravu)
• zakonca nista sorodnika
Oddaljenost sorodnika => Kako računamo?:
1) sorodstvo v ravni črti: tisti, ki izhajajo eden iz drugega (oče – sin, dedek – vnuk, dedek – pravnuk … )
2) sorodstvo v stranski črti: sorodnika izhajata iz skupnega prednika (brat – sestra, bratranec – sestrična … )
Koleno = stopnja sorodstva
• TOT GRADUS, QUOT GENERATIONES = toliko stopenj kolikor rojstev, generacij => prešteješ glave in eno odšteješ
• oče – sin: 1. stopnja sorodstva (1 rojstvo oz. 2 glavi – 1 glava = 1 glava)
• oče – vnuk: 2. stopnja sorodstva
• sestra – brat: 2. stopnja (3 glave (sin, oče, hči) – 1 glava = 2 GLAVI)
Kje pride to v poštev?
• zakonska zveza (prepoved poročanja)
• dedovanje => delitev na:
– ascendenti = predniki (sinovi predniki so oče, dedek … )
– descendenti = potomci (sinovi potomeci so njegovi otroci, vnuki … )
očetova/ moževa oblast
DRUŽINSKI OČE (očetovska in moževa oblast)
• polna oblast nad ljudmi in premoženjem
• svojepraven (sui iuris) = povsem pravno sposoben
• osebe pod njegovo oblastjo lahko le omejeno poslovno sposobne (nimajo premoženjske sposobnosti = imeti lastno premoženje)
• oblast nad otroki: z rojstvom ali posinovitvijo (adoptio)
- *poseben obred: otroka položijo pred očeta, ta ga dvigne in s tem sprejme v družino
• oblast nad ženo (manus): z ZZ ali priposestvovanjem (po 1-letu)
- *žena se je lahko izognila priposestvovanju, če je 3 noči v letu izostala z moževega doma
Prvotno oblast neomejena (pravica nad življenjem in smrtjo), potem omejena:
1. z življenjem in smrtjo (otroka se sme ubiti)
• ZXIIP že omejitve: oče ne sme otroka ubiti brez utemeljenega razloga – zloraba pravice
• kasneje: izrecna prepoved umora
2. omejena tudi z običaji prednikov (pravila, ki določajo način izvrševanja obasti)
• prepoved odvzema prostosti
• izvršuje neke vrste javno sodstvo
- če oseba pod njegovo oblastjo stori kaznivo dejanje, ga mora oče raziskati in kaznovati storilca, da se izogne maščevanju
• lahko proda otroka
prodaja otrok
• s prodajo podobna oblast kot nad sužnjem, le da ostane otrok svoboden
• polprosto razmerje, ki se lahko konča z manumisijo (pride nazaj pod očetovsko oblast)
• 3x proda => dokončna izguba očetovske oblasti
- že v ZXIIP
- *za emancipacijo hčerke in ostalih potomcev zadošča 1x (navidezna) prodaja
• gospodarska kriza (4. st.): prodaja novorojenih otrok
Oče lahko prodanega otroka odkupi nazaj (vrniti mora kupnino ali dati sužnja) => če mu ga noče izročiti ima na voljo:
1) tožit z vindikacijo (uveljavljanje LP na stvari – weird, ker otroci niso ravno stvari) - podobna vindikacijski tožbi za LP na stvari
2) ugotovitveni postopek - kjer se ugotavlja če je njegov otrok (to se razvije v KLASIČNEM)
a) interdikt de liberis exhibendis (ugotavljanje ali je otrok res tožnikov - tako da je toženec pripeljal otroka)
b) interdikt de liberis ducendis (uporaba, če se ugotovi, da je otrok njegov - da si ga lahko odpelje)
• če oče zahteva otroka od matere ima mati na voljo ekscepcijo
pravna sposobnost
sposobnost postati in biti pravni subjekt; da lahko nekdo postane in je subjekt pravic in pravnih dolžnosti
Pomemben element pravne sposobnosti je premoženjska sposobnost (je del pravne sposobnosti) = sposobnost imeti premoženje/biti subjekt lastninske pravice/lastnik.
Pravni red priznava pravno sposobnost fizičnim in pravnim osebam.
• fizična oseba = vsak posameznik
• pravna oseba = skupek posameznikov ali premoženja, ki ga pravni red šteje za pravni subjekt
- po pravu je subjekt pravic in obveznosti (lahko ima svoje premoženje, zavezana je plačevati davke … )
kdaj nastane fizična oseba
• začetek: z rojstvom
• prenehanjem: s smrtjo
Rimljani imajo dodatek:
1) naravno rojstvo in smrt
2) civilno rojstvo in civilna smrt = nanaša se na vprašanje svobode (sužnjelastništva)
– suženj ni bil pravni subjekt, je objekt (v premoženjskem pravu izenačen s stvarjo)
– civilno rojstvo = nekdo, ki je bil nesvoboden se je osvobodil
– civilna smrt = nekdo, ki izgubi svobodo (dolžniško suženjstvo, obsodba na smrt)
koristi še nerojenega otroka
+
Primer: Imamo par, ki pričakuje otroka. Oče umre pred otrokovim rojstvom. Kdo deduje?
RP je varovala koristi še nerojenega otroka (zarodka)
• nasciturus = tisti, ki naj bi se rodil (zarodek)
• Kako ga varujejo?
- fingirajo njegovo pravno subjektiviteto = čeprav še ni rojen in to vejo, štejejo, da je rojen
• NASCITURUS PRO IAM NATO HABETUR, QUOTIENS DE COMMODIS EIUS AGITUR = nerojeni se šteje za že rojenega, kolikor gre za njegove koristi
- še nerojeni otrok, lahko ob smrti očeta deduje, pod pogojem, da se rodi živ
• fikcija mora imeti: pomemben politični razlog (varstvo/koristi še nerojenega otroka)
Če je sužnja vsaj en dan v času nosečnosti svobodna => otroci svobodni
Primer: Imamo par, ki pričakuje otroka. Oče umre pred otrokovim rojstvom. Kdo deduje?
• deduje mati kot fizična oseba
• dedoval bo tudi otrok, pod pogojem, da se bo rodil živ => otrok še ni rojena oseba, zato njegova subjektiviteta fingira
• ta fikcija velja še danes
• Kdaj je dobil pravico do dedoavanja?
- ob očetovi smrti
3 statusi za pravno sposobnost
Kdaj lahko govorimo o subjektu, ki mu pripisujemo dejstvo, da je lahko subjekt pravic in obveznosti?
• RP je veljalo po osebnem načelu – pravni položaj posameznika je bil odločilno odvisen od skupnosti, ki ji je posameznik pripadal – vsaka skupnost je presojala pravni položaj posameznika po svoje.
Pravna sposobnost v RP je odvisna je od trojnega statusa/položaja (oseba mora imeti vse 3 statuse)
1) status libertatis = status svobodnega (imajo svobodni državljani)
- delitev na svobodne in nesvobodne (suženj le pravni objekt in ne subjetk)
2) status civitatis = status državljana (imajo rimski državljani)
- delitev na rim. državljane in tujce - subjekt po rimskem status so samo cives romani (rimski državljani oz. Kviriti), tujci pa NE
3) status familiae = status družinskega očeta (ima ga tudi družinski oče – pater familias)
- delitev na svojepravne (sui iuris) in tujepravne (alieni iuris)
S tega vidika pravno sposoben samo pater familias => oče (je hkrati rimski državljan, je svoboden in glava družine).
po katerem načelu velja RP
• RP je veljalo po osebnem načelu – pravni položaj posameznika je bil odločilno odvisen od skupnosti, ki ji je posameznik pripadal – vsaka skupnost je presojala pravni položaj posameznika po svoje.
status svobodnega
status libertatis
= imajo svobodni državljani
• pravniki pa se zavedajo, da je suženjstvo nasproti naravnemu pravu, vendar opravičujejo suženjstvo z izbruhom vojn
- po NP se vsi rodijo svobodni
- izbruh vojn: namesto, da jih ubijejo sledijo ujetništva in sužnosti
• v nekem obdobju št. sužnjem preseže svobodne ljudi (nekatere domneve 40 % celotne družbe sužnjev - novejše 15-20%)
• v času velikih osvajanj narašča: sprememba odnosa (suženj postane predmet, številne zlorabe)
• ni nujno, da se sužnjem godi slabše kot svobodnim => potrebno ločiti med pravnim in dejanskim položajem sužnjem
- nekateri sužnji vseeno živeli bolje kot nekateri svobodni proletarci, saj so živeli pri bogatih družinah
Krščanstvo => prinese obrat v odnosu do sužnjev: začeli sprejemat omejitve o odnosu do sužnje, a suženjstvo kljub temu obstaja.
Osebni odnos sužnjev zunaj osebnega prava (v premoženjskem pravu) že pred krščanstvom:
• na eni strani v civilnem pravu: vsi se rodijo svobodni
• na drugi strani v sakralnem pravu, ki vpliva na premoženjsko pravo: zemljišče v katerega pokopljejo truplo postane locus religiosus = posvečen kraj
- tega se ne da prodati, tudi v primeru sužnja
suženj, sužnja in sužnji (prevedi)
servus, serva, servi
pravni položaj sužnjev (in njegovo spreminjanje skozi čas)
+ kaj je pekulij
Pravna in poslovna sposobnost
1) nimajo pravne sposobnosti, tudi ne premoženjske
- nima pravne subjektivitete => je zgolj objekt izenačen s stvarjo
- niso subjekti, nimajo pravic niti obveznosti, NE morejo zastopat gospodarja v postopku
- suženj ne more ničesar dolgovati, niti ni mogoče dolgovati sužnju - lahko nastopa v pravnem prometu, ne more pa biti stranka v pravdnem postopku
- tudi suženj, ki je trdil da je svoboden ni mogel tega sam v postopku uveljavit (lahko je sprožil le svobodni ki je nastopal kot tožnik - adsertor in libertatem —> postopek: vindicatio in libertatem)
- šele po Justiju je lahko sam sprožil
2) imajo pa poslovno sposobnost (sklepati PP, pekulij)
3) ZZ med njimi ni mogoča, tudi otroci niso v nobenem pravnem razmerju => le dejanska skupnost
- otroci prirast gospodarjevega premoženja
Njihov pravni položaj se spreminja.
• ZXIIP: bistveno boljši kot kasneje
- ista skupina kot svobodni (različna višina kazni ne pa tudi delikta)
• Lex Aquilia (287 pr. Kr.): ureja odšk. odg. za protipravno poškodovanje tuje stvari
- sužnji kot del gospodarjevega premoženja (govoreče stvari)
- umor/uboj/poškodba sužnja = zmanjšanje premoženja
- sužnji niso pravno sposobni - nimajo pravic… (otroci prirastel, ZZ ni mogoča)
• civilno pravo: ukrepi cenzorjev zoper gospodarjevo izživljanje
• principat: predpisi, ki omejujejo kruto ravnanje s sužnji, skrb za sužnje v stiski
- sužnji se lahko zatečejo v svetišče ali h cesarjevemu kipu
- na podlagi krščanstva
• gospodarja, ki je grdo ravnal je bilo mogoče prisiliti k prodaji (po reskriptu Antonina Pija)
- Hadrijan - poslan v izgnanstvo za par let
PEKULIJ (peculium) = gospodarjevo premoženje, ki ga da v prosto upravljanje osebam pod njegovo oblastjo (sinovom ali sužnjem).
• de iure od gospodarja
• de facto od sina/sužnja => z njim ravnal kot s svojim premoženjem
• ni se mogel iztožljivo zavezati, ker nima pravne sposobnosti in zato ne more nastopati v postopku
• vse kar pridobi postane gospodarjeva last
Gospodar je iz sužnjevih PP zavezan adjekticijsko.
• poslovne obveznosti sužnjev naturalne (neiztožljive), mogoče jih je veljavno izpolniti
- naturalna zaveza = neiztožljivo (obveznost obstaja, ni je možno iztožit => zastarana obveznost je naturalna obveza)
- civilna zaveza = iztožljivo
• za deliktne obveznosti odgovarja gospodar neomejeno (kot, da bi jih sam storil)
- gospodar plača odškodnino ali sužnja/sina noksalno izroči
• spremembo prinese pretorsko pravo => pretor dovoli dodatno (adjekticijsko) tožbo v zvezi s poslovnimi obveznostmi, ki jih ustvari oseba pod oblastjo
dejanski položaj sužnjev
Odnos do sužnjev se spreminja v Rimu:
• položaj relativno ugoden (suženj ni imel osebne svobode je pa imel položaj skoraj da lastnikovega sina)
• kasneje se položaj sužnjev zelo poslabša v času vojn, ko pritekajo iz drugih krajev in postanejo vojni ujetniki
• suženj, ki je živel pri bogati družbi je lahko živel tudi bolje kot kak proletariat
Sužnjev dejanski položaj je bil odvisen od: narave dela, ki ga je opravljal; razmer v katerih je živel; odnosa gospodarja…
• boljši položaj so imeli:
- državni sužnji => priviligirani, lahko celo naredijo oporoko; sužnji mestnih občin, svetišč (slabši: sužnji v zasebni lasti)
- izobraženi sužnji
- hišni sužnji (slabši: sužnji na latifundijah)
• najslabše so živeli sužnji, ki so delali v kmetijstvu, rudnikih in kamnolomih
• pogosto tudi žrtve prostitucije
• socialna mobilnost (nekdo lahko preide od sužnja do cesarja)
- nekateri s svojim delom tako uspejo, da dosežejo ogromno bogastvo in se lahko odkupijo od svojih gospodarjev
• sužnji so pomemben statusni simbol
• krščanstvo: proti krutemu ravnanju s sužnji, vendar ne proti suženjstvu (zavzemanje za prijazen odnos do sužnjev)
domneve da jih je blo 40% - novejše 15-20% prebivalcev
neredko meli sužnji lastne sužnje
nihče ni resno podvomil o upravičenosti sužnjev. Npr. stoili, ki naj bi se zavzemali za boljši položaj - v resnici jih je zanimal vpliv sužnjelastništva na moralne kreposti njihovih gospodarjev.
Tudi krščanstvo ni blo proti - le kao naj se lepše ravna
poslovna sposobnost sužnja
• načeloma je bil poslovno sposoben, a ni bil pravno sposoben => vse kar je pridobival je pridobival za lastnika
• lastnik je postal nujno neposredno upravičen iz takega posla
• suženj NI direktni zastopnik
1) za zasopanje se zahteva volja – suženj vse kar pridobiva, pridobiva vse za lastnika ne glede na svojo voljo (tudi, če bi želel zase pridobitil ne more)
2) iz takega pravnega posla lastnik ni neposredno zavezan (iz PP, ki ga je sklenil suženj načeloma sužnjev lastnik ne more biti tožen)
• ker sužnja nasprotna stranka ni mogla tožit (če npr. ni plačal kupnine), pretor intervira z adjekticiskimi tožbami => (obravnavamo kasneje)
• pretorski osvobojenci ne postanejo državljani, temveč imajo položaj prebivalcev nekdanjih kolonij => tako nimajo oporočnih sposobnosti (živijo kot svobodni, umrejo kot sužnji)
• suženj je lahko veljavno izpolnil obveznost, drugi ga ni smel tožit => suženj je bil naturalno zavezan in nastala je naturalna obveznost (ni bil zavezan lastnik ampak suženj zgolj naturalno
• naturalno je lahko izpolnil, stranka ga ni mogla tožit => ker ni moral
nastanek suženjstva
Nekdo je lahko postal suženj z:
1) z rojstvom
• poseben institut v prid prostosti: favor libertatis = otrok se rodi kot svoboden, če je bila sužnja v času nosečnosti vsaj kratek čas svobodna
2) vojni ujetnik
• tudi premoženje vojnih ijetnikov je postalo last vojnih zmagovalcev - stvar okupacije
• uvedena fikcija: Rimljan, ki je padel v vojno ujetništvo je umrl kot svoboden => torej se je njegovo premoženje normalno dedovalo => ! če se je vrnil pa je oživela njegova oporoka in nekdanje pravice (ta zakon - 80 pr kr - čas Sule)
3) tisti, ki je obsojen zaradi hudega KD na delo v rudnikih, na boj z divjimi zvermi ali na smrt
• obsojeni postane suženj države + njegovo premoženje postane last države + obsojeni = brez gospodarja (kar pomeni da ga noben ne more osvobodit)
4) dolžnik, ki ga je upnik prodal na tuje (osebno dolžništvo)
• zaradi neplačila dolga
- najstarejše rimsko pravo!
5) postklasično pravo: svobodni Rimljan, ki je bil starejši od 20 let in se je pustil prodati kot suženj, da bi sodeloval pri guljofiji
• Gre za zrežirano prodajo, kjer eden od pajdašev drugega proda kot sužnja, tretji pa nastopi kot tožnik zoper kupca (adsertor in libertatem) in dokazuje, da je prodani svobodna oseba. Kupec mora svobodno osebo seveda takoj izpustiti in lahko zahteva odškodnino od prodajalca, vendar ta med tem izgine. Tako priigrano kupnino si pajdaši med seboj nato razdelijo in s tem obogatijo.
prenehanje suženjstva
• suženjstvo načeloma trajno.
• preneha se s smrtjo ali z osvoboditvijo
• z osvoboditvijo:
1) preneha LP
2) predvsem sprememba statusa (postane prost človek in s tem pravno sposoben)
• gospodar sužnja osvobodil z manumissio
1) PP med živimi 2) z oporoko
MANUMISIJA (manumissio) = suženj postane svoboden (osvobojenec = libertus), tisti, ki ga osvobodi pa postane patron (lastnik je sužnja prijel v roke, ga zavrtel okrog sebe in ga izpustil)
• več različnih svobodnih statusov (stopenj), odvisno od manumisije
• manumisija ni nujno podarila vseh pravic svobodnega človeka
• več vrst manumisije, več vrst osvoboditve (omejijo št. osvobajanj)
manu mitere = izpustiti iz roke => simbolični akti osvoboditve izpod lastnikove nadoblasti: sužnja zavrteli in ga izpustili ??
1) Manumissio vindicta = navidezna pravda
• *vindicta = palica s katero se dotakne tožnik stvari, ki jo zahteva
• nastopita gospodar sužnja in nekdo kot tožnik v navidezni pravdi (adsertor in libertatem) (uveljavlja sužnjevo prostost) => tožnik se sužnja dotakne s palico in zatrdi, da gre za svobodnega človeka, gospodar pri tem molči, torej se strinja —> pretor nato uradno ugotobvi da gre za svobodnega človeka (addictio - prisoditev)
• kasneje poenostavitev: gospodar se s palico dotakne sužnja in reče, da ga osvobaja
2) Manumissio censu = cenzorja ga z gospodarjevim privoljenjem vpišeta v knjigo rimskih državljanov
3) Manumissio testament = oporoka
DIREKTNO —> a) postane osvobojec zapustnika, kar je zanj zelo ugodno, saj je moral sicer osvobojenec patronu opravljati določena dela
POSREDNO —> b) zapustnik naroči dediču, ki mu zapusti sužnja, da ga mora osvoboditi (fideikomisarična osvoboditev, s PP med živimi)
==» rimski oporočitelji hotli se prikazat kot velikodušne in bogate (račun pa plačali dediči)
- omejitve
- min starosr osvoboditelja (20 let)
- min starost osvobojenca (30 let) - za obe starosti izjeme obstajale
- omejili število osvobojenih
- prepovedali osvoboditve v škodo upnikov
Tradicionalne civilne oblike osvoboditve: manumissio vindicta, manumissio censu, manumissio testament
=> pri teh postane suženj državljan
Poleg naštetih civilnih osvoboditev, še druge v pretorskem pravu: med prijatelji, s pismom, pri mizi
• po civilnem ne veljajo, zato pretor osvobojenca zaščiti => če ga gospodar zahteva nazaj, mu zavrne tožbo
• pretorski osvobojenci ne postanejo rimski državljani => položaj prebivalcev nekdanjih kolonij
– nimajo oporočne sposobnosti => živijo svobodni, umrejo kot sužnji
– to ukini šele JP
Od Konstantina naprej: možna osvoboditev pred škofom
– Konstantin živi cca l. 300 (je prvi cesar, ki sprejme krščanstvo)
— manumissio in ecclesia
Cesarsko pravo: osvoboditev po zakonu
• pri prodaji sužnja: npr. suženj je prodan pod pogojem, ki ni izpolnjen – postane svoboden
- npr da reče kupec da ne bo silil sužnje v prostitucijo pa jo pol vseeno sili
• pri prodaji je določeno, da bo kupec sužnja po preteku dol. časa osvobodil
PATRONAT= razmerje med bivšim lastnikom (patronom) In osvobojencem
• patron = bivši lastnik sužnja
• sužnja ponavadi osvobodi za nagrado in zahteva plačilo
• suženj je pred osvoboditvijo prisegel:
a) po sakralnem pravu (po verskem pravu)
b) po rimskem pravu pa ne, ker suženj ni bil pravni subjekt => zato je moral po osvoboditvi prisego ponoviti => IURATA OPERARUM PROMISSIO = suženj priseže, da bo za patrona opravljal določene naloge
• suženj se je v želji, da dobi prostost tudi teko zavezal (preveč), da v bistvu ni bilo velike razlike s prejšnjim položajem suženjstva => takemu osvobojencu so dali posebno exceptio libertatis exonerandae causa = ugovor za razbremenitev prostosti (pretor na podlagi tega ugovora osvobojenca razbremeni)
Z osvoboditvijo se vez torej ne prekine.
• patron: sme še vedno kaznovati osvobojenca, je njegov zakoniti varuh (tutor legitimus) in tudi dedič (če osvobojenec nima potomcev) ter dolžnost pomagati, ko pride v stisko
• osvobojenec: dolžen opravljati določena dela (za njih se zaveže s posebnim PP – verbalnim kontraktom), mora izkazovati pripadnost (ne sme tožit patrona)
Osvoboditev praviloma dokončna
• v postklasičnem pravu: možnost preklica (dokaz osvobojenčeve nehvaležnosti)
• pomembni v družbenem življenju => povzpetje po lestvici na položaje v državni upravi
• od Hadrijana naprej omejujejo, od Dioklecijana osvobojeni ne smejo opravljati več javnih funkcij
status državljana
= samo rimski državljan je lahko sklepal posle
• rimski državljani : tujci
• prekrivanje pravic svobodnih in rim. državljanov => pravice svobodnih v veliki meri iz državljanskih
• personalno načelo => zato državljanstvo pomembno za sklepanje PP:
– rim. drž. po ius civile (npr sklepanje obličnih PP)
– tujci po ius gentium (sprva pe brezpravni)
Na status rimskega državljana se vežejo določene pravice in obveznosti => na zasebnopravnem in javnopravnem področju
• zasebno pravo => sklepanje (obličnih) PP po ius civile:
– sklepal ZZ, dedoval, sklepal oblične PP premoženjske narave, v primeru obsodbe v kazenskem postopku smel pritožit na zbor državljanov
• javno pravo => politične pravice:
– aktivna in pasivna volilna pravica, sodelovanje na skupščini …
• obveznosti => plačevati davke, vojaška obveznost in dolžnost poskrbeti za vojaško enoto
• tujci želijo pridobiti rim. državljanstvo, saj prinaša pomembne pravice
razvoj pridobivanja državljanstva in teh pravic za tujce
najprej posameznikom za usluge, potem skupinam ljudi iz praktičnih razlogov (commercium in conubium, ponavadi mestne državice, iz čist praktičnih potreb: commercium da lah sklepaš PP po RP, lahko nastopal v postopku kot stranka, conubium: pravica sklepat ZZ po RP)
• na začetku le mestni pretor, potem praetor peregrinus oz. tujski pretor!
• zaščito vidmo tud v t.i. fiktivnih tožbah (tožba, pri katerem pretor sodniku naroči, da neko dejstvo fingira, da lah pride do postopka in izreka sodbe) -> si civis romanus esec oz. če bi bil rimski državljan (stranka v postopku tujec, zdj ga pa sodnik more furat, kot da je tujec rimski državljan, da lah nastopa v postopku)
začetek patron, pol commercium in conubium, potem pa podelejevanje rimskega državljanstva
patron - gostitelj (po sakralnem pravu ga je kot patron dolžen varovati na podlagi zaupanja)
sklepanje pogodb s sosednjimi državami - zagotovijo obvarovat tujce tudi če nimajo patrona
pridobitev državljanstva
1) z rojstvom
2) z osvoboditvijo (po CP ne tudi pretorjevi osvobojenci)
3) z naturalizacijo: npr nagrada za zavezništvo Rimu (predvsem vojakom)
4) s sklenitvijo meddržavnih pogodb
Suženj je lahko z osvoboditvijo pridobil status rim. državljana. Podeli se mu kot da bi bil rojen svoboden => status fikcije.
212 cesar Karakala vsem svobodnim prebivalcem imperija podeli državljanstvo.
• najprej podelili zavezniškim mestom na polotoku, na koncu pa Constitutio Antonina = cesar s konstitucijo podeli rim. državljanstvo vsem svobodnim na ozemlju
• želja, da vsi plačajo davke ne pa dobrosrčnost
izguba državljanstva
• posledica izgube prostosti
• ali obsodbe za določeno hudo dejanje
• izgon iz države (sprva milejši in ne pomeni tudi izgube državljanstva)
kaj pa suženjstvo?? ni to tudi - to je ig obsodba na hudo dejanje
status familiae
= status v rimski familiji, družinski status
Popolnoma pravno sposoben v rim. družbi je pater familias = družinski poglavar/družinski oče (najstrejši moški v družini).
• pod oblastjo ima ženo: s priposestvovanjem ali ZZ (manus)
• otroke: rojstvom, posinovitvijo ( adoptio - tujepravne, arrogatio - svojepravne, legitimatio – nezakonske)
• sužnje
Rimska družba je izrazita patriarhalna družba => temeljna figura je moški, ki stoji na čelu družine (pravno in socialno gledano).
• odnos med spoloma: ženska ima javnopravno (vedno in povsod) in zasebnopravno (se spreminja) podrejen položaj
– javnopravno – formalno: ženska ni subjekt, ne more volit …
– neformalen položaj: cenjene ženske (Grki), ženska kot socialna, družinska vloga zelo cenjena => vplivajo na vladarje (matere, žene)
• izenačevanje: ko žensko postane premoženjsko močnejša => zadeve se korenito spremenijo šele v 20. st. (ko ženske držijo pokonci celotno družbo => delajo, medtem ko so moški na fronti)
očetova oblast
Samo pater familias/pater familie ima oblast patria potestas = očetova oblast (nad otroci in ženo)
• otroci morajo brezpogojno ubogati
• pravica življenja in smrti (oče odloča o življenju in smrti otrok)
• oče je lahko otroka prodal – lahko nuja za preživetje (ampak samo 3x => potem je postal svoboden)
• filius = sin, filia = hči, uxor = žena
• učinkuje le na zasebnopravnem področju (npr X ZZ brez privolitve) => nima vpliva na politične pravice
– v funkciji magistrata ali varuha sin pod oblastjo kot družinski oče
• agnatsko sorodstvo kot razmerje med osebami pod oblastjo se prenaša le preko moških (učb str 298)
– preneha skupaj z oblastjo (pomembno za dedovanje)
– sin se osvobodi, mati pod očetovo in ne moževo oblastjo, hči pride pod moževo oblast
– postopoma pri dedovanju izrine krvno sorodstvo
oblast nad ženo
OBLAST NAD ŽENO (manus) SPRVA POPOLNA
• pravica kaznovanja, odslovitve in pravica nad življenjem in smrtjo
• samovoljnost omejena sakralnim pravom (od nekdaj) in z običaji (prepovedana sleherna zloraba oblasti) => pravice ni smel zlorabljati
– nadzorujeta cenzorja v času republike
• o kaznovanju soodločajo sorodniki (tudi ženini) oz. neke vrste družinski svet
– če tega ne upošteva se lahko kaznuje očeta (npr. izključitev iz senata, ker je brez soglasja odsvojil ženo … )
• razvezo zakona lahko zahteva tudi žena => ZZ kot življenjska skupnost na temelju pristanka obeh zakoncev
– nedopustno siliti zakonca, da jo sklene in prepovedati njegovo razvezo
• v klasičnem pravu ni najdit sledi o kaznovanju žene
Zakonska zveza
1) MANUS zakon = žena pride pod oblast svojega moža
2) SINE MANU zakon = žena pod oblastjo družinskega očeta => ostane podrejena svojemu družinskemu očetu (ostala je v svoji rodbini)
• ženska ostane v svoji družini in ni sorodnica svojih otrok (ti so podrejeni svojemu očetu)
• v svoji družini pod očetovo oblastjo je agnatinja, v razmerju do otrok in moža pa ne (ni bila v sorodu)